Kajillionaire (2020)

Kajillionaire (2020)

Filmski kotiček, 3. november 2020 ― Evan Rachel Wood, Richard Jenkins & Debra Winger in Kajillionaire (2020), Foto: Focus Features Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina  Leto: 2020 Žanri: drama, komedija, krimi Dolžina: 104' ,  Imdb  Režija: Miranda July Scenarij: Miranda July Igrajo: Evan Rachel Wood, Richard Jenkins, Gina Rodriguez, Debra Winger  Filme Mirande July so po izjemnem prvencu Jaz in ti in vsi, ki jih poznava (Me and You and Everyone We Know, 2005) vedno pričakam s posebnim optimizmom in veseljem. Kajillionaire je (na žalost) šele tretji celovečerec multitalentirana umetnice, ki se poleg filma ukvarja s pisanjem, glasbo, multimedijskimi projekti za gledališče...  Šest let po odmevnem prvencu je posnela svojo drugo dolgometražo Future in šele letos, celih devet let kasneje smo dočakali Kajillionaire, ki je obenem prvi film, v katerem sama ni odigrala eno izmed glavnih vlog.  V središču zgodbe je tričlanska družina Dyne: oče Robert (Richard Jenkins), mama Theresa (Debra Winger) in njuna 26-letna hčerka (Evan Rachel Wood). Za njenim neobičajnim imenom Old Dolio se skriva zanimiva zgodba, kar je nekako pričakovano, glede na življenjski slog družine Dyne. Dynovi se namreč od nekdaj preživljajo z drobnimi prevarami in goljufijami, toda v zadnjih letih je prebijanje iz meseca v mesec postalo sila zahtevna naloga. Do te mere, da je sicer zelo razumevajoči najemodajalec po treh neplačanih najemninah izgubil potrpljenje, zato družina za ohranitev strehe nad glavo nujno potrebuje 1500 dolarjev. Tu do izraza pride hčerkina kreativnost – Old Dolio skuje načrt, s katerim bodo od letalske družbe iztržili odškodnino, ki jih bo rešila iz zagate. Toda v ta načrt se po privolitvi njenih staršev vključi mlada in privlačna Melanie (Gina Rodriguez), ki postane sprožilec sprememb v ustaljeni družinski dinamiki. Old Dolio je sprva doživlja kot grožnjo, vendar jo prav prisotnost avtsajderke počasi sili v treznejšo presojo njenega odnosa s starši.   Disfunkcionalne družine
Papa, sdokhni (2018)

Papa, sdokhni (2018)

Filmski kotiček, 2. november 2020 ― aka Why Don't You Just Die! Aleksandr Kuznetsov & Evgeniya Kregzhde in Papa, sdokhni (2018), Foto PÖFF Slo naslov: Umri že enkrat! Drugi naslovi: Why Don't You Just Die! Država: Rusija Jezik: ruščina Leto: 2018 Dolžina: 99' ,  Imdb Žanri: krimi, drama, triler Režija: Kirill Sokolov Scenarij: Kirill Sokolov Igrajo: Vitaliy Khaev, Aleksandr Kuznetsov, Evgeniya Kregzhde, Mikhail Gorevoy, Elena Shevchenko V zadnjem obdobju skoraj vse omembe vredne filmske dosežke podpisujejo bodisi debitanti, bodisi razmeroma neznani avtorji, v začetnih fazah svojega umetniškega udejstvovanja. V eri epidemije večina uveljavljenih režiserskih imen čaka neke boljše čase in možnost, da svoje filme pošlje v kino dvorane, kar povprečnem filmskem odvisnežu ponuja več prostora za raziskovanje potenciala novih avtorjev in spregledanih del iz bližnje in daljne preteklosti. Eden teh nizkoletečih biserov dolgega dometa je ruski Umri že enkrat! (Papa, sdokhni), debitantska celovečerna stvaritev danes 31-letnega Kirilla Sokolova, ki s(m)o ga lahko videli tudi v sklopu lanskega Grossmanna v Ljutomeru. Sokolov je ustvaril netipičen ruski film, v katerem lahko prepoznamo rodbinske vezi s stvaritvami Quentina Tarantina, Siona Sona, Guyja Ritchija, Sergia Leoneja... Kvaliteten ruski film običajno povezujemo z art dramami uveljavljenih režiserskih imen in novih nadebudnih avtorjev, zato je toliko bolj razburljivo na tako nepričakovanem koncu odkriti tako lep primer žanrskega filma.  Uvodni kader filma predstavi mladeniča v puloverju z logotipom Batmana, ki bo vsak hip stisnil zvonec ob vratih nekega stanovanja. Za hrbtom stiska kladivo, s katerim očitno ne planira pribiti nekaj žebljev v razmajano pohištvo. Že ta lepo režirana uvodna sekvenca razkrije, da bi mladenič za oreh, ki ga planira streti, moral vzeti večje kladivo. Vrata mu namreč odpre krepak možakar, s katerim bi se marsikdo z veliko previdnosti, če sploh, spustil v kakršenkoli konflikt. Izkaže se, da je možakar o
Sara in pozabljeni trg: o poti do novega dne

Sara in pozabljeni trg: o poti do novega dne

Konteksti (Tomaž Bešter), 28. oktober 2020 ― vir slike: sodobnost.com Kot bi imela predhodne zgodbe na straneh pripovedi mojstra Patricka Nessa in rahločutnega Greena, hkrati pa nevarno, a zapeljivo prijateljevala z Carrolovo Alico, pred mano leži z oranžno temnino ozaljšanimi platnicami in izjemnimi ilustracijami - majhna knjiga z naslovom Sara in pozabljeni trg. Spomladi letošnjega leta so jo v prevodu Dušanke Zabukovec izdali v založbi KUD Sodobnost International. Vzdolž postavljanja Zorana Penevskega ob bok Nessu in Greenu tako o njem govorim vsaj na dva načina: zlahka mu pripišem konkreten ugriz v težavno problemsko tematiko (ne le mladih), ki najbrž marsikomu polomi zobe in hkrati mu ploskam k uspehu. Penevski je izvrstno presegel žanrske omejitve in predale, ki se trudijo bralne sezname sestavljati na podlagi starosti. Odlično bo učinkoval tudi na starejše bralce.Sara in pozabljeni trg je pripoved o svetu dvanajstletnega dekleta. O bogatem svetu, ki prebiva v glavi ne povsem običajne punce. Nič v tej pripovedi ni običajno, vse spominja na zajčjo lukno, ki pelje v prostranosti besedne pokrajine, ki jo slika mešanica spominov in tesnobe, želja in groze. A onkraj teh barvitih in neravnovesnih podob se skriva genialno zakrita žalost zaradi smrti in ločitve. In tu, skozi razpoke teh pošasti, nesmislov, besednih iger in ugank, dograjenih fantomov in pošasti, se v boju dekleta s samim seboj kažejo hrepenenja po svobodi, ki jo potrebuje. Svobodo od navezanosti. Od tiste babičine sladkobe majhnih stvari, ki ne zmorejo premagati grenkobe velikih. Sara in pozabljeni trg je zgodba o novem jutru. In o radikalni odločitvi pozabe. "Ojej, tole pa ne bo šlo zlahka.""Nikoli ne gre. Veš, koliko časa pri svoji pameti potrebujem, da najdem Kristino? Kar mislim si, kako težko bo šele tebi ..." Zgodba se prične s Saro, ki se z očetom v avtu prebija skozi gnečo. Ko obstaneta, se Sara odloči, da pot nadaljuje sama. Iščoča trg, pri čemer ji nihče ne pomaga. A vendarle ga najde. Tam jo pričaka Bertold oziroma Berti,
Lynn + Lucy (2019)

Lynn + Lucy (2019)

Filmski kotiček, 28. oktober 2020 ― Roxanne Scrimshaw & Nichola Burley in Lynn + Lucy, Foto: BBC Films Slovenski naslov: - Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 90',  Imdb  Režija: Fyzal Boulifa Scenarij: Fyzal Boulifa Igrajo: Roxanne Scrimshaw, Nichola Burley, Christopher Patrick Nolan, Jack Shalloo, Jennifer Lee Moon Mladi britanski režiser Fyzal Boulifa je v zadnjem desetletju posnel več odmevnih kratkih filmov, priložnost za ogled njegovega debitantskega celovečerca Lynn + Lucy pa je najprej ponujena obiskovalcem lanskega festivala v San Sebastianu. Gre za pozornosti vreden prvenec, ki v okvirjih subtilne melodrame nudi poglobljeno karakterno študijo prvoimenovane junakinje.  Lynn je od otroštva neločljivo povezana z Lucy, ki ji ni nikoli obrnila hrbta. Sama namreč ni nikoli bila pretirano popularna med sovrstniki, vendar je kot zaprta in nesamozavestna najstnica ob sebi vedno imela Lucy, ki je bila vse tisto, kar ona ni – uporniška, igriva, privlačna, v dejanjih pogosto nepremišljena – Lucy je poosebljala divjo, nikoli izraženo plat sramežljive Lynn. Vemo, da se mladostniška prijateljstva med odraščanjem pogosto znajdejo na preizkušnji, toda njuno prijateljstvo je preživelo tudi to zahtevno obdobje. Morda je malce presenetljivo, da je Lynn bila tista, ki je pri 16-ih zanosila in se poročila z očetom njenega otroka. Zdaj, ko sta obe na pragu 30-ih in ko je tudi Lucy povila svojega prvega potomca se zdi, da nič več ne more zamajati njunega odnosa. A nato udari tragedija, po kateri se zgodi prav to – Lynn soočena z lastnimi dvomi in zunanjimi vplivi začne prevpraševati svoj odnos z Lucy.       Lynn + Lucy nadaljuje tradicijo odličnih otoških kuhinjskih (kitchen sink) dram, ki se v slikanju vsakdanjika malih, nepomembnih ljudi, poskušajo čim bolj približati resničnemu življenju. Ena izmed idej naslovnega je izpostaviti kontrast med resničnim življenjem in agresivno, glamurozno, masovno konzumirano pop kulturo, ki potrošnika usmerja proti nedoseglji
Borat: Naknadni film

Borat: Naknadni film

MMC Gledamo, 27. oktober 2020 ― 15 let po huronskem uspehu satire Borat si Sacha Baron Cohen še vedno ne more omisliti cenene sive obleke in košatih brkov, ne da bi ga večina ljudi takoj identificirala kot "kazahstanskega cepca". Kako je torej še drugič dobil Američane na limanice?
Mrtve duše: o strašnem črvu Pavla Ivanoviča Čičikova in o črvu drugih

Mrtve duše: o strašnem črvu Pavla Ivanoviča Čičikova in o črvu drugih

Konteksti (Tomaž Bešter), 24. oktober 2020 ― vir slike:goga.si Za humorjem, ki ga nekatera literatura prinese, je v ozadju skoraj gotovo neka past. Smeh ni nikdar, to je vedel že slepi Jorge, nedolžna gesta. V času, ki ga živimo, nemara še toliko bolj. Skozi vse tančice, ki jih odstira pazljivo branje tekstov, ki ves čas bralca peljejo po poti od nedolžnega prvzdiga obeh kotičkov ust do nezadržnega smeha, se odkriva slast simbola, ki vzporedno z njim raste. Bodisi gre za iskanje simptomov družbenih neumnosti, ali za lastno tragedijo, ki sledi v uzrtju samega sebe v podobah, ki so se še nekaj trenutkov nazaj zdeli tako zelo daleč. In to bržkone velja za dela, ki jih piše sodobnost, ali pa dela, ki so z nami že zelo dolgo. Sto, dvesto let. Tako je potekalo tudi moje branje odličnega romana Nikolaja Gogolja, Mrtve duše. Založba Goga ga je izdala že 2018, za prevod je poskrbel Drago Bajt. Izvrstno branje, ki ne sme prestrašiti z oznako klasičnega ruskega romana. Vsaj ne v meri, v kateri klasično vidimo kot nekaj oddaljenega, nepoznanega, nedotakljivega. Ta roman je zelo blizu, povsem v soseski. V vsakdanjem napuhu, prenarejanju, lepodušništvu, hinavščini, nemorali, goljufiji in diplomatski pokvarjenosti, servirani na vsakdanjem pladnju za zajtrk, kosilo in večerjo. Berilo, ki že v 19. stoletju neprekosljivo prikaže genezo, moč in posledice hudourniškega in stremuškega nasilja, ki ga družba kolektivno stori z lažnimi novicami. Mnogo pred hladno in nekontrolirano resničnostjo, ki jo živimo danes. Gogoljeve Mrtve duše so žive, danes nemara še bolj, kot so bile takrat, ko so nastale. Dasiravno si lahko že toliko let zastavljamo isto vprašanje, ki se poraja po branju takšne vrhunske proze: ali živimo v resničnosti, ki bi lahko ustrezno ravnala po vseh metaforah, ki jih sreča. Ali je to čas za metafore? Je sploh kdaj bil? Vse v človeku se hitro spreminja; še ozreš se ne, pa je že zrasel v tebi strašen črv, ki je oblastno poskral vase življenjske sokove. Mrtve duše so izšle leta 1842. Gogolj opisuje Pav
Akjilkyungchal (2019)

Akjilkyungchal (2019)

Filmski kotiček, 24. oktober 2020 ― aka Jo Pil-ho: The Dawning Rage  Lee Sun-kyun in Akjilkyungchal (2019), Foto: Netflix Slo naslov: - Angleški naslov: Jo Pil-ho: The Dawning Rage  Država: Južna Koreja Jezik: korejščina Leto: 2019 Dolžina: 127',  Imdb Žanri: akcija, krimi, drama Režija: Lee Jeong-beom Scenarij: Lee Jeong-beom Igrajo: Lee Sun-kyun, Jeon So-nee, Park Hae-joon, Song Young-Chang, Park Byung-eun, Jung Ga-ram Ogledi akcijskih trilerjev in kriminalk iz Južne Koreje so v zadnjih letih postali dokaj dolgočasne izkušnje, saj je korejski mainstream sledeč zgled velikega ameriškega brata zaplul v vode, v katerih filmska produkcija slepo upošteva komercialne vidike bodočih uspešnic. Takšna usmeritev je prinesla kopico filmov narejenih po enakem kopitu, v katerih lokalni zvezdniki paradirajo v vlogah posnetih po generičnih zgodbah, ki jih nekje, na neki scenaristični tržnici, prodajajo na kilo. Odločilna dejavnika, ki sta mojo pozornost usmerila proti akcijskemu trilerju Jo Pil-ho: The Dawning Rage sta režiser in scenarist Lee Jeong-beom, človek ki je podpisal The Man from Nowhere (Ajeossi, 2010), enega izmed najboljših južnokorejskih akcijskih krimičev  tekočega milenija in igralec Lee Sun-kyun (A Hard Day), ki so mu tovrstne vloge pisane na kožo.   Zgodba, v kateri ni težko prepoznati južnokorejske afere, ki so odmevale tudi na mednarodnem nivoju, v središče postavlja pokvarjenega policista Jo Pil-hoja, ki mu notranji nadzor že nekaj časa diha za ovratnik. Toda izmuzljivi antijunak, ki je vedno korak pred svojimi zasledovalci, že načrtuje nov »podvig« – s  svojim mladim pomagačem želi oropati policijsko skladišče, v katerem hranijo vredne stvari in dokazni material iz številnih še aktivnih preiskav. Toda v skladišču kmalu po vstopu Pil-hojevega specialista za vlome  pride do eksplozije, v kateri ta izgubi življenje. Sledi preiskava, v kateri Pil-ho postane glavni osumljenec, ki naenkrat mora dokazovati, da ni imel nič z eksplozijo in smrtjo njegovega nesrečnega pomaga
še novic